“Up” in vražje dober božji delec

“Še večje število visokoenergetskih trkov bo potrebno!” –
je trojstvo nevidnih kvarkov tedaj neslišno nagovarjalo duha v najinih stabilnih stožcih,
a pred četrt stoletja hkrati nagovorilo tudi
(v tistem obdobju nekaj tisoč kilometrov medsebojno oddaljena)
emotivno-vseprežeta in dodobra namagnetena jedra protonov
in tako poskrbelo za manifestacijo vzročnih posledic, teh najinih metuljastih gravitiranj

ampak …
šele zatem, ko me je gravitacija neke burnejše razsežnosti dodobra pretresla
tistega jutra,
ko me je razpenjeno morsko dno, v vsej svoji lepoti tišine ~

(po nekem čudnem, brodolomsko-preživetem naključju,
po dvanajstih urah ekstremnih nihanj na – do dvanajstmetrskih valovih
in med oseminsedemdesetimi potniki na potapljajočem se katamaranu,
kot edino, ki se je, med opazovanjem vsesplošno-paničnega grabljenja po rešilnih jopičih
zaradi pomanjkanja le-teh,
hipoma odpovedala samoreševanju in oklepanju lastnega življenja
na tem noro pof jebenem planetu,
pač pa si je, kot takim energetsko-nabitim upornicam pritiče,
namesto tega raje oprtala polnost zaupanja v naravno delovanje kozmičih zakonov)

~ božjastno povrglo nazaj vrh gladine in mi približalo obalo …

“vem, da nič ne vem” …
le to vem zagotovo,
da ko ljubim,
sem.

In glej, res.
Že dober teden dni zatem, ko so mi trdna tla pod nogami prenehala valovati,
sva se tem so-protonskim so-gradnikom naproti odkatapultirala skoraj s svetlobno hitrostjo
in med božanskimi trki dušnih elektronov in pozitronov, spet skupaj odkrivala gluone.
Ti pa so, po eni najčarobnejših eksplozij, kasneje pustili svojo sled.

Tako je iz teh trčenih kvarkov nastal najin prvi božji delec.
In potem še drugi.
(ki pa nista čisto najina, saj sta delno tvoja, delno moja, deloma vražja, deloma božja
in vsak s svojo edinstvenostjo, kot taka, delno najina le začasno)

Bozon je podelil snovi maso,
ki pa je, zanimivo, ne gre enačiti s težo.
(tako namreč po najnovejših raziskavah zatrjujejo tudi znanstveniki)

Torej sva bila, sva in v tem pogledu tudi ostajava – le kot dušna posrednika,
vezna člena že predhodno določenih, deloma “breztežno obteženih” učlovečenih energij,
resda sodelujoča znotraj tega vseobsežno-samodejnega makro meta procesa,
vendar soodgovorna le delno;
v mikro fizičnem smislu snovnega so-spočetja Življenja
in, v nadaljevanju, po svojih najboljših zmožnostih, tudi v privzgojnih okvirih.

Prvotni metulji so iz najinih trebuhov poleteli nazaj na anteni epifiz,
od tam pa del frfotajočega roja naravnost v srce, kjer domujejo še danes.
Začetna sila privlačnosti je tako prerasla v ljubezen
in nama dala okusiti tudi brezpogojno inačico le-te.
A le prehodno. Ob najinih dveh “božjih delcih” sva namreč kaj kmalu spoznala,
da ni brezpogojnost ta, ki bi jima nudila občutek ljubeče varnosti,
temveč dejstvo, da za njuno zadovoljstvo potrebujeta jasno zastavljene omejitvene okvirje!

In tako, kot je pojasnil g. Higgs
zdaj tudi midva lahko mirno rečeva,
da je vsak t.i. “božji delec sicer podoben,
ne pa tudi enak standardnemu modelu vesolja”.

Toliko o tem delčku dela najinega poslanstva,
starševanja, ki sva ga bila iz ljubezni soglasno sprejela.

~~~

Sicer pa: Univerzum, tudi mi trije smo navdušeni!
(“me, myself & I”, ki te na svoj način raziskujemo)
Vesolje, ti si res neskončno, trčeno, jebeno, fukabilno, erotično, vznemirljivo-privlačno!*

*grafični prikaz enega od »zanimivih« trkov z dne 2. januarja 2011. Rdeči črti prikazujeta pot fotonov, ki nastaneta pri tipičnem razpadu Higgsovega delca. Rumene črte prikazujejo poti drugih delcev. Modri obroč predstavlja notranjost detektorja CMS.” (Foto: CMS, Cern)

(mehanika press, silo privlaka omogočajo elektroni – energetski naboj v eteričnem medprostorju, praznini, niču, vsemu tistemu vmes – kar obdaja materijo, e-delci so izven in znotraj individuumov, torej je tudi človek v tem pogledu elektronsko bitje … medtem, ko v emotivno-esencialnem, EM energija na vsaki doživljajoči ravni drugače vibrira, na vsakem nivoju zavesti specifično valuje … tudi misel je energija, itn. Da pa znajo bit upravljalci vseh teh Zemljinih delcev na svoj copy-past destruktivno-izprijen in porogljivo-perverzen način tudi hudo odbijajoči … o tem danes ne bi … že brez tega so poletni dnevi dovolj soparni)

In ko včasih takole razmišljujoče zrem v medstrunja zenitnih stičišč v daljavi horizonta,
vedno pomislim: nič ni samoumevno!
Ne ljubezen, ne zvestoba, ne spoštovanje.
(še najmanj na daljši rok in/ali nezaslužno)
Odnos je važen. Vzajemno prizadevno aktiven.

Kot tudi ni samoumevna nenehna prisotnost, izkazovanje ali pa občutenje brezpogojne,
brezmejne Ljubezni. (tiste ~ iznad ~ pasu)

Ja, tako je s tem. Tovrstna “civiliziranost” pač ni v domeni narave – same po sebi.

Je pa možna.

In možnost “Zlate dobe”?

Realna možnost, stvar supergeometrije, sicer pa
(upoštevaje svobodno voljo slehernega posameznika)
ob zavestni odločitvi in uglaševanju učlovečenih fotonov
s svetlobo Vira – izza vidnega polja “našega” sonca.
(in ne, nobena “ljubezen na ukaz” nima in ne more imet nič s tem)

Obljubljena “dežela”, špekuliram globalno:

IZ – Isis, Mother Virgin … ozvezdje Device
RA – Amon Raa, Amen, Om … Sonce
EL – ELohim – ELite … Saturn

Po pričevanju pra-zgodovinskih pisem
je ta svet bil doslej že trikrat povsem uničen.
(bojda vsakokrat zaradi pregovorne pre-pokvarjenosti …
ali nemara zaradi ogrožujočega, hladno-tehnološkega napredka?)

Zato.
Dobri znanec, podeljevalec mase in osvetljevalec izvornega jedra Vira harmonije,
doslej manjkajoči, dozdevno izgubljeni in končno najdeni (dokazani) vseprisotni bozon,
ki se iz samoohranitvenih razlogov menda vsakih (+ -) 26.000 let
mistično-preobražen vračaš po liniji časa nazaj …
in ponovno na kraj zločina:
zdi se, kot bi se to množično-navdušujoče odkrivanje sozvenečih valovanj –
zdaj tega že nekoliko bolj ozaveščenega in kompleksnejše-znanega ElektroMagnetizma,
(predvsem v znamenju razumevanja in dopolnjevanja teh IN-mept* RI-mept* energij)
šele dobro pričelo.

Materduš³! Cela ~ znanost !?

~

(*ne, to ni pesem, so le sledi delcev mojih impresij, serijsko) :)

~~~

YouTube slika preogleda

Enigma & “Return To Innocence”

Bile so tople pomladi

tam, na tistem opojnem tepihu,
katerega mehko zelenílo so krasile polne blazine
sramežljivih lističev drobnih belih marjetic,
ki so se z žametnimi rumenjaki ozirale za regratovimi sonci,
pod krošnjami medonôsnih popkov višenj in češenj
in brstečega socvetja divjih breskev,
ko so nosne brbončice med vsakim vdihom maestrala zadrhtele
od sladkosti dehtivih mandljevcev in omamnih glicinij,
ki so z modrovijoličnimi slapovi bujnih grozdov božale zapuščene kamnite podrtije
in objemale obòke neobzidanih portalov

tam, ob tistem mogočnem deblu visokorasle bele murve in globokem vodnjaku,
kjer smo otroci radi posedali, čebljali, prepevali
in z odo radósti zrli v zabrisano črto, kjer se stapljata nebo in morje,
vpenjali domišljijo med bele puhaste oblake,
zamišljeno sanjarili, zelo malo jokali, se smejali na veliko,
kovali načrte, slikali svet, risali prihodnost

tam, na tisti odmaknjeni vzpetini, med trasami oljk in kanel,
kjer smo se nekoč bosi lovili, skrivali in iskali,
so me neke pomladi našle moje sanje.

~

(by simoneta sho, s spomini na rojstni kraj – Portorož)

~

~~~ I did it my way ~~~

~

»OČI IN UŠESA BOGA«

»EYES AND EARS OF GOD« – celovečerni dokumentarni film (priložen na dnu objave)
na javnem spletu prvič predvajan v noči iz 20/21. marec 2012, poslej na ogled svetu.

Predgovor

“Leta 1980 je Tomo Križnar med prvim obiskom v Nubskih gorah srečal najbolj zdrave
in zadovoljne ljudi. Imenoval jih je »čisti ljudje« ~ (klik video, 10 min.) Nuba, »pure people«.

Devetnajst let in dva milijona žrtev sudanske državljanske vojne kasneje, se Tomo s pomočjo bicikla vtihotapi skozi oblegane obroče, prečka mejo med nadzorovanim in nenadzorovanim delom planeta, in z video kamero posname dokaze enega najhujših genocidov na svetu, ki pa ga svetovna politika ignorira.”

~~~

SLOVENEC KOT »NUBA« – V SVETOVNEM GENOCIDU (nagovor dr. Vesne Vilar)

Na »koncu sveta«, za razumevanje povprečnega Slovenca – v deželi »zamorcev«, nekje
v Nubskih goráh, se dogaja genocid nad domorodnim ljudstvom. Ljudstvom pastirjev, nabiralcev, plesalcev, pripovedovalcev zgodb, ki so v svoji srčni brezbožnosti živeli raj nebes na Zemlji. Pravljično, kot v Kekčevi deželi, s Pehto in Bedancem, s kozami in divjadjo. Bistro vodo so še nedavno zajemali iz deviških izvirov, vse udobje so imeli v naravi okoli sebe. Znali so se čuditi in učiti iz knjige Življenja.

Nadrasa belcev je vztrajno vdirala v neoskrunjeno naravo k neoskrunjenim ljudstvom na paradnih konjih »civilizacije«, jih oblačila, jim pripeljala vodo v plastenkah, jih trpala v šole, njihovo poganstvo križala s križem, njihova naravna bogastva pa polastninila. Jim vzela vse, kar so bili in imeli. Za nekatere petične, hedonistične riti pa smo želeli ohraniti nekaj tega »divjaškega bouqueta«, ne preveč, ravno prav – zato smo izumili rezervate, njihovo tradicijo zavili v celofan in iz nje naredili obredno kičarijo. Da samo za nas slečejo civilizirane cape in se našemijo v tisto, kar je bilo včasih za njih sveto, intimno, za tujce nedostopno. Avanturistična mrzlica šerugovskega ‘naslajanja’.

Smo se kdaj vprašali, zakaj se je prav med Slovenci našel človek, ki kot »glas vpijočega
v puščavi« kriči po svetu – o grozljivem genocidu, ki se dogaja najbolj nedolžnim, »Marijam in Jožefom«, iz neke daljne Afrike? Zakaj prav Slovenci kažemo veliko mero občutljivosti do nekega daljnega plemena v neki daljni Afriki? Pri genocidu nad Tibetom smo še spali. Tedaj nam je bilo še fino, udobno. Danes, ko se soočamo z Nubami in Darfurjem, pa nam ni več tako fino in udobno. Tudi sami čutimo obup, krivice, bes, opeharjenost. Morda se intuitivno zavedamo, da pravzaprav ni resnično velike razlike med Nubo in Slovencem. Morda si danes prvič upamo nezavedno hrepeneti prav po tistem, kar smo belci iztrgali, poteptali in uničili toliko avtohtonim kulturam in jih preko slogana »po svoji meri« prikrojili in pribili na križ kapitala in civiliziranosti. Demistifikacija skorajda posvečenih besed »kapital«, »razum« in »civilizacija« nas je s trdo roko udarila nazaj direktno v čelo. Morda zato zopet postajamo malo manj človek-mašina, kot pravi Tomo, bolj občutljivi, z več srca. Srž Tomovega sporočila vidim v njegovem stavku: »Mi pomagamo, da vi lahko vidite in pomagate odrezati tega raka, ki se širi. Da začutite metastaze in da preprečite, da nas vse to požre. Sedaj vas kličem, dokler ni prepozno, ker potem nam bodo zavladale mašine …«

Nube so svetleč tujek na črni luži nafte. Zato jih je treba enostavno pobiti, zmasakrirati,
za zabavo pa še posiliti. Ob tem kimajo vsi – rumeni, beli, črni, oker… Eni pobijajo in posiljujejo, drugi mižijo. In vzporedno z njihovim pobojem se dogaja tudi poboj njihove narave, pogoja njihovega preživetja. Namreč kaj, če se kakšna Nuba izmuzne lovcem smrti? Zato zbombardirajmo tudi vsa drevesa, razorjimo z minami ječečo zemljo, uničimo njihove vodne vire, zasejmo bolezni, degenerirajmo celotno okolje. Saj je nafta pod zemljo – kaj nas briga tisto zgoraj!? In dogaja se tudi poboj njihove kulture. Pod diktatom Velikega brata kričijo nad njimi lastni bratje in sestre, da so primitivni, nagi, da so sramota za celo Afriko in jih želijo spreminjati po neki kupljeni vase-prepričani samopodobi, ki ne vzdrži harmonije vzpostavljenih vrednot prastare skupnosti. Fizično uničenje, uničenje pogojev njihovega preživetja in uničenje temeljev njihove kulture – to so elementi popolnega genocida. Vse to se dogaja Nubam in prebivalcem Darfurja …

… Kaj pa nam? Kje je tu torej Slovenec?

Genocid (grško genos = rod + latinsko occidere = ubiti) pomeni vsakršno sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etične, rasne ali verske skupine z namenom v celoti ali delno uničiti to skupino. Ena izmed opredelitev genocida pravi, da je to tudi »naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja«. Z drugimi besedami: »ubij me nežno«.

Danes Slovenec izumira »nežno«. Naklepno smo izpostavljeni razmeram, ki vodijo v naše uničenje. Ne bo nas potrebno (vsaj zaenkrat ne) fizično pobiti oziroma iztrebiti. Dovolj bo, da nas popolnoma onesposobijo. Cilj je skorajda uresničen. Smo prodani in razprodani, brezposelni, poneumljeni, brez lastne samooskrbe, z jokajočo čebelo kot simbolom narave, z narodnimi izdajalci kot »poglavarji« dežele, ki se raje rokujejo s korporacijami in tajkuni kot pa z lastnim ljudstvom, razbiti v potrošniške individuume (prepovedana sosedska pomoč), sprogramirani z besedo »hlapci«.

Slovenec pravzaprav čaka, da se tudi zanj pojavi nek »Tomo Križnar«, ki ga bo odrešil.
Vendar pasivno in ponižno čakanje na svojega »odrešenika« ni danes lekcija Slovenca. Lekcija je, da vsak od nas prebudi »Toma Križnarja« v sebi! In iskreno se bomo morali zopet vprašati – kdo je sploh Slovenec? Ali se še čutim Slovenec? Kaj določa našo etničnost? Katere vrednote? Ali smo res hlapci?

Narod, ki hrabro stoji na braniku germanske, romanske in hunske kulture, ni hlapčevski narod! Dva milijona pokončnih ljudi v vztrajnem uporu proti stalnim grožnjam zavojevalcev naše domovine ni majhen narod! Preživeli smo stoletja borbe z drugimi »plemeni«, pa ne bi preživeli borbe z nekaj izdajalskimi ritmi v lastnem narodu! Narod vrhunskih športnikov, izumiteljev in znanstvenikov, umetnikov in poetov ni hlapčevski narod! Smo narod izjemnih zmožnosti in potencialov! Vendar kako naj se lev, ki so mu ves čas blejale ovce, zave, da je lev? In danes je čas prav za rjovenje! Začnimo rjoveti! In zahtevajmo nazaj tisto, kar je žlahtno slovensko! Se zmoremo zopet povezati in predvsem – se zmoremo zopet zediniti, kaj si želimo in česa ne? Če vkup stopi 2 milijona »Tomov Križnarjev« smo moč, ki stali vse okove!

Preden so tudi nam vsilili turbo-kapitalistično zlatenico globalizma, je bil simbol Slovenca mali kmet. Tisti, ki je živel v harmoniji z naravo in skupnostjo. Modrec. Tukaj so bile naše korenine, tukaj se je rojevala slovenska narodna pesem, od tod so izhajali naši žlahtni rituali in običaji in to je bil temelj naše varnosti. Politika je simbolno ubila, razvrednotila prav tega kmeta. Danes priznava samo še kmeta-mašino in kravo-mašino. Mali kmet, modrec, danes ne more več preživeti. In z njim ne more več preživeti slovenski narod. Na mah so odrezali naše vrednote, zmožnost lastne samooskrbe, degradirali naravo zgolj v tržno vrednost (urbanistično, surovinsko, energetsko, turistično …) in spretno zabrisali naše etnične korenine s preobrazbo Slovenca v globalnega potrošnika. To je zapisana zgodba Slovenca kot Nube – v svetovnem genocidu. Vsi narodi danes pravzaprav ječijo pod jarmom tega vse-človeškega padca v Had. Vsi smo pozabili, kaj je pravzaprav »funkcija človeka na planetu Zemlja, ker smo se prodali za udobje«, kot pravi Tomo.

Verjamem, da ko se bo uspelo iztrgati izpod tega suženjskega jarma potrošništva enemu samemu narodu, bodo temu sledili tudi ostali. Ta narod smo lahko prav mi – Slovenci! Postanimo vzor! Cel svet mrzlično išče nov model bivanja in sobivanja (le majhen procent reptilskih struktur želi zaradi svojih sprijeno egoističnih interesov ohranjati staro). Na koncu dvatisočletnega cikla smo. To je bil cikel racionalizma, cikel mislečega človeka, Homo sapiensa. In upam, da smo dojeli, kje so meje razuma. Razum brez čutenja, empatije, ljubezni, zavesti – je mašina, ki ustvarja svoj samoproizvajajoč destruktivni krog. Mašina, ki zgolj preračunava verjetnosti in možnosti pluralistične realnosti po kvocientu koristi, ne omogoča pa rešitve harmoničnega bivanja in sobivanja. Preživetje človeštva je danes odvisno od tega ali bomo lahko vstopili v nov evolucijski krog – iz mislečega človeka v čutečega in zavestnega človeka. Paradoks tega časa je, da so rešitve pravzaprav že znane in jasne – če želimo preživeti kot Slovenec in še bolj temeljno – če želimo preživeti kot človeštvo na Zemlji. Človek kot parazit se je namreč že dodobra odebelil in izčrpal svojega gostitelja. Prodali so nam mit o neskončni ekonomski rasti in nas dodobra sprogramirali, da je to postala naša beseda olajšanja. Vendar vsako povišanje gospodarske rasti pomeni danes podpis k množičnemu umoru in samomoru. Pomeni trpljenje in smrt stotih, tisočih, milijonov izkoriščanih modernih sužnjev. Smrt stotih, tisočih, milijonov dreves in živali. Narava, okolje, izkoriščan človek – ne zmoremo več! Človek je potrošniško izčrpan, razčlovečen. Ali ne hrepenimo pravzaprav zopet po svoji »človečnosti«? Razčistiti pa bomo morali pravzaprav – kaj sploh pomeni »biti človek«! Danes si mora človek začeti postavljati zopet najbolj temeljna vprašanja. Na koncu smo se znašli pravzaprav na samem začetku! In ne zavedamo se še, da se lahko v tem času največ naučimo prav od tistih »prvih«, katerih zadnje predstavnike danes načrtno pobijamo. Od avtohtonih, čistih, tistih, ki še niso pozabili, kaj je pravzaprav resnična funkcija človeka na planetu Zemlja. Tistih, ki »biti« še niso zamenjali za »imeti«.
Za nas bo to revolucija v zavesti, oni pa se bodo le nasmehnili …

~~~

Celovečerni dokumentarni film “OČI IN UŠESA BOGA” (“EYES AND EARS OF GOD”) 95 min. (napovedni promo, 1 min.) by Tomo Križnar & Maja Weiss; za slovensko in angleško verzijo v celoti ~ klik na priložene povezave 1-7:

1/7

2/7

3/7

4/7

5/7

6/7

7/7

Pogovor s Tomom Križnarjem in Majo Weiss, po projekciji filma “OČI IN UŠESA BOGA – videonadzor Sudana”, 08. marca 2012 – Knjižnica Otona Župančiča v Ljubljani: (posnetek 1/4)

~~~

Objavljeno v podporo vsem humanitarcem, pustolovcem, empatičnim in sočutnim mislecem, iskalcem/raziskovalcem resnice, borcem za pravičnejši sistem, ter bojevnikom proti zlu, modrecem in ostalim norcem, by simoneta sho.


“Sveta ne bodo uničili tisti, ki počnejo zlo,
temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi ukrepali.”

/by Albert Einstein/

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

K letošnjim pisanim pirhom dodajam še dva dokumentarca:

prvega, že videnega (“NWO – endgame”, 2:20:00) prilagam
le v osvežitev spomina, ki ga izpričujejo zgodovinska dejstva:

klik “EndGame” načrt za globalno suženjstvo (slovenski podnapisi)

drugega – 15. minutnega, pa v svojem imenu s pridržkom
(“z rahlo rezervo”) dodajam kot “novejši del nadaljevanke”
s strani enega raziskovalcev, na isto temo:

klik “holokavst počasne smrti” (slovenski podnapisi)

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

(prenos prispevka s srenjskega bloga v rubriki “modrice”
by simoneta sho)

~~~

” … kdo bo tebe (lj)ubil?”

~~~ (klik & scroll down ~ foto pps by google docs) ~ Indien von Albert ~ POVERTY ~~~

ali

~~~ (klik & scroll down ~ foto pps by power point) ~ Indien von Albert ~ POVERTY ~~~

~

življenje
kdo bo tebe ljubil

postajaš med podzemnimi peroni
ostajaš stereotip

poustvarjaš starodavno zlo
in dopuščaš novodobno bedo
da bi se na najmodernejšem terminalu
prihodov in odhodov
lahko še hitreje vrtel
zgodovinski refren
z relacij manifestirane energije
(le v kaj jo usmerjaš)

požvižgavaš

tisočletje te čaka
z vsem kar je
ko v medprostorja porojeva dih
da bi utripal v tebi
s teboj in zate

stoletja te že pričakuje
razpršena
med previsi obnemelih upanj
in zgovorne tišine

multiplicirana
ki za premik potrebuje dober razlog
vsebinski motiv
ne pa votlega vzroka
polnega ničevih slepil
zavoljo golega preživetja

življenje
kdo bo tebe
res
ljubil

medtem ko požvižgavaš

zdi se
praviš
razloga ni

domisli ga

omnipotentno

~

(by simoneta sho)

~

~~~ (video klik) ~ “Cliché … we’re living a lie” ~ v odlični izvedbi by Anouk ~~~

~

Dazzled At Night

Dazzled at night by deadly flashes of light.
Brushing with cars, eyes like pinheads.
I waited a hundred years for You in the black and white streets,
You came along, whistling.

Dazzled at night by deadly flashes of light.
Shooting cans, as distant as a ship.
Yes, I lost my head, I loved You,
and even worse,
You came along, whistling.

Dazzled at night by deadly flashes of light.
Are You going to love life or just watch it pass by?
There is almost nothing left of our heavy smokers’ nights,
other than some ashes in the morning.

In this metro filled with the giddiness of life,
at the next station, little European.
Place Your hand, move it down below my heart.

Dazzled at night by deadly flashes of light.
One last lap with the hand at the end.
I waited a hundred years for You in the black and white streets,
You came along, whistling.

.

(prevod originala “Éblouie par la nuit” – s spodnje povezave)

~

~~~ (video klik) ~~~ “Éblouie par la nuit” ~~~ by Zaz ~~~

~

Danes igram

na čelo.

Ne nujno svoje.

~

(klik) rogo vila

~

(foto vir Google)

“ŠE NOCOJ BOSTE Z NJIM …”

Kam nosi spet junake dol s Parnasa?
Mar niste večkrat že v peklú se cvrli?
Kaj ni dovolj? Nov krog bi zdaj uzrli?
Žal danes še za vice ni več časa.

“Napuh, zavist, lenobo, jeze špasa,
pohlep, požrešnost in pohote” – drli
ste v mislih se, v besedah pa vsi “vrli”,
kot je učila vas elitna klasa?

Še Danteja, Vergíla, pozabite!
Beatrice prek’ Tibêre bolj iskrivo
popelje vas tja v višje sfere skrite.

Devet stopnic do Empireja – v živo!
Gremó, razbojniki, brez kače zvite?
Še danes tam bo z vami – hladno pivo!

Glej, z LUCY, ki je FER, vsi preživite …

;)

(by simoneta sho)

~~~ (video klik) ~~~ obljubljeno The pivo ~~~

~

Pljunek skozi okno

~~~~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~~~~~~~~~~~~ Let's do it! ~~~~~~~~~~~~~~

Napisala sem pesem z naslovom »Krama«. Mislim da je moralo biti enkrat lani, ne vem več točno kdaj, spomnim se pa, da me je tiste srede na moč držalo, da bi vso odvečno naloženo naslago v njej, po vseh pripopanih okrasnih papirčkih in takisto zasmrajenih reklamnih nalepkah, z enim samim prijemom odnesla na sredo vrta, jo postavila v piramidalno obliko in podkurila velikanski kres. Zdaj tega črkovnega stišja, kot zakleto, med vso besedno navlako v svojem arhivu, žal ne najdem. Pa nič ne de. Bio izbljuvki se razgradijo sami. Še dobro. Zato menim, da je razločevanje odpadkov dobro in da ima tudi to zavestno kultivirano početje nek svoj smisel. Ampak pazi zdaj to! Medtem, ko sem se omenjenih predlanskih odplak, izlitih v skladišča neobjavljenih črk (avtocenzuriranih!) po indijansko uspešno znebila, se je lanskoletnih smeti, ki so mi jih različni (neavtocenzurirani!) vetrovni tokovi od vsepovsod nanosili na kup, že spet nabralo za najmanj tri polne teepee-je svinjskih filejev. Fajlov neprebavljive krame, ki se mi je, na oseben spominski RAM, kot v nekem slou-moušnu, načrtno in pritlehno, počasi nalagala iz nekih razklanih, diarejasto-peristaltičnih bla bla galaktičnih črvin, brez konca in kraja. Nekih tujih, čisto nič mojih misli, ki bi rade prehitevale po desni in mimo vseh filingov, slednje izsilile. Ali, bolje povedano, oboje prefrigano izzvale, morda celo umetno dozirale – in jih prekrile s puhlicami???
Kurc jih gleda. Niso vredne pičkinega dima. Z moje strani kvečjemu en strjen pljunek. Je pa tudi res, da se jih na mojo in medgalaktično srečo, za več kot en masten pljunek, doslej tako ni nabralo. Mislim tega vpijanja strupenih izločkov s strani množičnih posiljevalcev oči z gnusom pobebljevanja. Razen ob skrajno pokvarjenih, prefinjeno-politikantskih intrigah, ki so znale res brutalno zasekat v samo zasebnost kogarkolišnje reale in pa na ta račun tistih nekaj lastnih post izbljuvkov, zapakiranih v manjše plastične vrečke za bruhance, kadar pač ne mižim, sicer pa ja, vrednimi vulkanske ejakulacije s skurjenjem na grmadi! Ampak ne, ne. Da ne bo nesporazuma, pri nas sežigi niso moda. Na naših koncih se prazne plastične slame znebimo na posebnih odlagališčih. Veliko namreč damo na zaščito sebe in okolja. Se pa sprašujem, kdaj, hudiča, se bom vseh teh nevidnih, a nadležnih nes/miselnih odpadkov, uspela znebiti v celoti in dokončno. Hmnja. Bržkone nič prej kot takrat, ko bom, z vso to prekleto besedno kramo vred, skurila še sebe. Oziroma tedaj, ko bom svojo snovno embalažno navlako, v želji po trajnem miru, nadvse ljubeče izprašila v kako lično keramično vazo, in se z nesnovnim delom sebe prelila v simfonijo čistega zvoka prisrčne tišine. Dotlej pa noben parazitski jebiveter skozi moja neprebojna vrata nima vstopa. Jasno? Kristalno. Če bi jih namreč odprla, bi se mi še tak (instru)mentalno vesoljni orkan že vnaprej zasmilil. Hja, tako pač je. Jebeš Pirove zmage. Nasnidenje raje jutri. Konkretno.:) In … seveda mislim tudi na vas. Pestim dve drži!!;) Uspešno.:)
Danes pa … skozi okno v svet.

~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~ “Okna na stežaj” ~~~ by Kreslin & Co.~~~~~~~~~~~

Pol? Jah, pol gremo pa na en tak čist ta prav, zaslužen PIR! No ja … indijančka.

(by simoneta sho)

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

+++

Dopis: pa še tega, enega samega ubogega, virtualnega pljunka, mi dežurno-cenzurni sistem, kot kaže, ni hotel objaviti med vidnimi – na osnovni blogosovi strani, tako kot to velja in je običajno, pri vsakokratnih novih objavah. Hm. Ne vem kaj naj si pri vsej tej vesoljni krami sploh mislim … drugega kot to, da je ta režim “demokracije”, res iz dneva v dan bolj in bolj “zanimiv”.
Seveda pa spet ne enako “zanimiv” za vsa vesoljna bitja … heh.

+++

Dopis N°2: Upravljalcem Siolovega blogosa se opravičujem za moje prehitro, napačno sklepanje, v katerega me je po vsej verjetnosti zaneslo prav zaradi neljubih cenzurnih izkušenj, ki sem jih bila v preteklosti kot blogerka nedvomno deležna. Zgornjo objavo, ki pa ne sinoči, ne danes zjutraj, kljub mnogim poskusom “refrešanja” osnovne strani, resnično NI bila vidna, sem namreč ravnokar našla med listanjem blogosovih objav za nazaj. Morda gre pa tokrat za kakšno tehnično okvaro na osebnem kompu. Bom raziskala. Hvala za razumevanje.

+++

Zlati rez »svete trik(er)otike«

vir: mysteries.com "sveta geometrija"
foto vir: mysteries.com “Saint Geometry”

~

Popolnega telesa lik v zrcalu -
obratna slika piramid stoječih;
nekvašenega kruha križ visečih -
nevzhajan greh, simbol s krvjo na tnalu.

~~~ klik panorama 360° ~~~ Egypt Cairo Pyramids ~~~

Zaveza – pakt nebeški z vinom v gralu,
prelitim v odpuščanje vseh umečih,
kot Oče, Sin in Duh na Sfinge plečih,
v obzidan njen pogled v materialu.

~~~ click static photo ~~~ Egypt Sphinx facing East ~~~

Ko dnevu dlan poda, na ekvinocij,
temá, čez vse strani neba razpeta,
zre preko êr – na vzhod, v počast emocij.

~~~ video ~ Spring Equinox, Ostara, Eostre, Ostern ~~~

V dežjú in z estrogenom vseprežeta
zaščitnica pomladi – brez promocij,
iz zêlenpopka vzklije mnogocveta.

~~~ video klik ~~~ Eostre Equinox (with Lisa Thiel) ~~~

~

(by simoneta sho)

~

“Once Upon a Time” (sonet)

Ko spet peščena ura obrníla
nekoč bo novo stran neba Majori
in voz preslikal v voz kar gre Minori,
prihodnost bo davnino ohraníla.

Ak’ pa temá kazalec zagrníla
bo Óstari, ki teče proti zori,
s Polarisom v ogrodju a priori
se pómlad bo vstajenju izmakníla.

V dolini solz, ki vztrajno kroglo žene,
je še spregledanih solzíc dolina,
zatrta, majhna, neenotna vene.

Zdrav potencial zavira izlužnina,
pod Šapo stisnjena ji polni vene,
da jedro se mrači in z njim večina.

~

(by simoneta sho)

~~~ video klik ~~~ "Once Upon a Time in The West" ~~~ soundtrack by Ennio Morricone ~

~

Biti bitje biti (sonet)

~~~ (video klik) ~~~ ”The Beauty of Spring” ~~~ Colibri ~~~

S pisano lepoto ptic nahranjen duh,
odmev razširja z vetrom s strmih klifov,
navdih misterioznih geoglifov
z etrom lije v vrč in mesi zrnje v kruh.

Žig, morda, obrečni, ni le falus suh.
Nemara je pa prst previdnih grifov,
ki v srž, s starodavnih hieroglifov,
zlo izkoreninja; bolno slo, napuh.

Morda, ne vem. A to mi rajska poje.
Muza, ki je všepetana v sluhovod
in vstrunja zven med srčnih tkiv podboje.

Včasih poletí z dlani na strelovod,
požene se z dinamiko v zavoje,
odtisne lik: biti … ni le mimohod.

~

(by simoneta sho)

~~~ (klik foto panorama 360°) ~~~ Nazca lines Peru ~ Colibri ~~~

~~~ (klik na članek) ~ Maria Reiche in “Skrivnosti puščave” Nazca ~~~

~