Tebi, ki si me bil zaplesal skozi čas
najine mladosti in do zrele dobe
mi ostal zaveznik v polnosti svetlobe.
Se v dobrem, slabem, ni skalil tvoj dušni jaz,

kot ne skazil s skrbmi ti z gubami obraz;
blagih šarm poteze riše vanj podobe,
izpod vranjih pa mu že mehča obrobe
prvi niz pramenov, srebrnkast okras.

Danes bi še tebi rada rekla hvala,
za to da si, da sva, da smo. Da z družino,
vzlic težavam, sva z ljubeznijo obstala,

kot sopotnika, ki cenita milino,
našla drug v drugem, kar sva tako iskala,
preden sva se srečala, z očmi, z bližino.

~

~~~ (video klik) glasba skozi čas najinih spominov ~~~

~

Tebi, ki si sprejel me táko, kakor sem.
Jutri bo »uradnih« štiriindvajset let,
(silvestrovo za naju – praznik dvojno vzet)
bil je četrtek, ko sva rekla »da«, še vem.

Razmišljam zdaj … naj ostanem ali grem?
Med nama, ta hip, petsto kilometrov. Vzlet?
Tu čakamo te trije. Krajši bo polet,
se mi nekako zdi, s tvoje strani, do sem.

Šalim se. Prihajamo. Vse je že nared.
Kako naj vendar zamudim ta najin dan,
trk čaš, večer za ples, sprehod in ves obred?

Ogrej si prste na kitari, da ubran
duet bo najin spet zvečer s klavirjem vred,
še preden me zapleše tvoja čvrsta dlan.

~

~~~ (video klik) ~ Duo Main TenanT~~~ s plesom v novo leto ~~~

~

(posvetilo Alešu, by Simoneta)

Še koliko otrok bo lačnih, žejnih, zapuščenih,
zlorabljenih, ponižanih in bolnih, odtujenih,
pozabljenih od skupka vsega dobrega, ti Bog,
prepevalo šansone bose s tal prezeblih nog?

~~~ (video klik) ~~~ ZAZ ~ "Dans Ma Rue" ~~~

Koliko še časa je … “Oh, My Sweet Lord”, “Caro Gesù”,
se v vódenem prostoru zdi, zmanjkuje že glasu,
pa umnih razumevanje in srčnih potrpljenje,
medtem, ko svet – elita strmoglavlja v pogubljenje?

~~~ (video klik) ~~~ ZAZ ~ "Trop Sensible" ~~~

“How many roads must a man walk down, before … ”
in koliko pobitih upov gre v predal še pod “ignore”,
željá, solzá in klicev src v dobroto verujočih,
pa teh, ki zdaj svetlimo sence z noto blues pojočih?

~~~ (video klik) ~~~ ZAZ ~ "Je Veux" s podnapisi ~~~

~

(by simoneta sho)

Iztekajoče leto, ki prineslo
si par mi svetlih dni, zares izjemnih,
mistično-srečnih, smešnih in ekstremnih,
hvala. A več od tega si odneslo.

Z izgubo treh prijateljev pretreslo
me res je vse do temeljev nadzemnih,
za nenadomestljive ni rezervnih …
čolnarjev vseživljenjskih, skupno veslo.

Usoda kruta včasih poigra se
in kot, da ni dovolj ji, dalje vztraja,
poišče tarčo, pravi: »pazi nase«,

za hrbet, hkrati, ti pošilja zmaja -
ta ne prenaša svojeglave rase,
ki ne glede na vse … še s soncem vzhaja.

+

Naj vas, pogrešani, ob koncu leta,
ta žarek pesmi v lep spomin objame,
saj ni da zdaj žalujem, le prevzame
na vas me misel vsakič, kot poeta.

(by simoneta sho)

~

~~~~~~~ (video klik) ~ "Shine" ~~~~~~~

~

~~~~~~~~~~ (klik na video ~ “The Life”) ~~~~~~~~~~

P oznan je meni ta občutek kril s preleti čez morjá, med
I dilo doživetij glasbe v snu – z vseh smeri neba, vsled
A erosolnih srečanj z delcem sebe, ki vedri, kot vezni alter
N ad menoj, zvest vodnik in varuh, ki bedi, kot ’stalker’
O ddvojen in vendar inspirator moj, nit s tkanine pra.

B lues bar brez točajev, tu sem. V zimskem vrtu le piano,
A beceda mojega življenja, črno bela … A barvito strnem
R item davišnji iz drobovja. Duši, kar je njenega, povrnem.

~~~~~~~~~~~ (klik na video ~ “Mmm”) ~~~~~~~~~~~

~

(by simoneta sho)

~

p.s.: video posnetki v HD tehniki, s klikom na ikoni sp. desno,
omogočajo tudi razširjeno in/ali celozaslonsko predvajanje.

Veš, od tu naprej gre potem lažje.

In ko zvečer čez utrujena okenca
poveznem polprosojno lamelo,
rada prisluhnem nemirnemu bučanju.

Izjedkanine kristalov spet govore
nekaj o prenasičenosti in pomanjkanju.

Na tisoč in en način mi pripovedujejo eno in isto zgodbo.
Jaz pa ponavljam, da razumem tudi to,
kako dehidrirana se lahko počutijo morja.
Žejna in lačna vsega, kar jim po naravi stvari pripada.
Nasilno izropana, z odpadki prenasičena,
z odplakami onesnažena.
Podhranjena živeža, opeharjena življenja.

»Stopite skupaj«, odgovorim trem kapljicam,
na vprašanje »kaj zdaj«.
»Učinek metuljevih kril ima na drugem koncu oble
lahko celo pozitivne posledice«, pristavim.
»Izpljunite nesnago, sestavite se v eno, spolzite s svetilnika
in s skokom na glavo spočnite nek nov,
čisto svoj koncentrični krog valovanj« … brbotam tja v daljino,
ampak to bržkone bolj iz nekakšne sebične potrebe po tem,
da bi se lahko tudi jaz čim prej zlila s svežim tokom
in odpotovala v še neraziskano.

Morda to storim prav kmalu.
Nemara takoj.
Na primer nocoj, med snom.

Ja, vem, neučakana sem.
Ampak veš … od tu naprej gre res lažje.
Od tod je razgled neprimerljivo boljši.
Ves svet je v meni.
Kamor koli grem, ga nosim s seboj.
Zato sem tu nekako bližje. Vsemu.
In s tem sebi.

~

(by simoneta sho)

~

~~~~~~~~~~~~ (klik na video v HD tehniki) ~~~~~~ Planet Earth ~~~~~~~~~~~ a>

B elina.
Ker v njej prelivajo se tri naravne;
modra, rdeča in rumena.
Z njih valovanj niansami poltena,
zalesketa simbole večnosti.

E nigma bele.
Odblesk popolnosti.
Odsev mehkobe.
Kakor posrebrena nit moherja,
s pozlato uglašena struna,
ki odzvanja v lik nedolžosti.

L jubeča čistost.
Kot mati z detetom.
Spev milozvočja,
ki snežino z nedrij mezi
in vez prežame vsak atom.
Rojstvo. Začetek napoji,
kot vino.

A rhitektura barv.
Spectrum z jasnino.
Božanskost.
Zrcalni snop, svetlobni lom.
Podstat domišljiji.
Z violino se rokuje ključ,
kreira dom s pastelo.

~

(by simoneta sho)

~

~~~~~~ (video klik) ~ Andrea Bocelli & White Christmas ~~~~~~

S spočetjem najdeni
in izgubljeni, na brezpotjih
slepo-gluhonemih cest,
praznih domačij,
prepolnih velemest,
iščoči razlog,
sebi odtujeni.

Najdeni z njo spet
in obujeni, sebi blizu
kakor ženini nevest,
ki valove spajajo
v eno zavest,
med oceane pen
prej razpršeni.

Z njo, ki je izvorni razlog
za obstoj
in tuzemski smisel
v krogotoku rek,
kot pogonski vzvod razploda
za razvoj.

Dolgo traja večnost,
dolg se zdi vsak vek.
Traja … vztraja tudi razlog,
z njim konvoj.
Vse zaradi nje,
ki vzhaja izpod vek.

Simfonija pre-razponov.
A nocoj zveni spomin spet
na tisto brez oblek,
ki brez mask je,
kakor rosno čist
napoj.

~

(by simoneta sho)

~~~

~~~~~~~~~ Amazing Grace ~ (click here) ~~~~~~~~~

~~~

it's all about ... love

~

DOŽIVET BOŽIČ NAM ŽELIM.

V sem, ki sem nehote jih letos prizadela,
E nako njim, ki sem z besedo jih potrla,
S e ve – še onim, na katere sem se zdrla,
E j + njej, ki vsem je naša draga muza bela.
L e to, jecljam? bi z ostrega jezika snela:
E n meč v obrambo ‘mam! Brez njega bi umrla …

P rave smrti ne bojim se … a molk sred’ grla???
R astla sem s tišino. In zdaj bi rada pela.
A li pa tudi ne. Ne vem. Srce diktira.
Z ato je menda bog izumil poezijo?
N e vem pa kaj, če sploh? hudir pregnan planira …
I n ker ljubim glasbo, umetnost, harmonijo,
K aosu zla ne pustim, da me komandira!
E tike za rojstva sreč vsem želim … in mira.

Pa navdihov polnih sank. (KLIK na igrarijo)

Še dobro, da obstajajo “heart-diski”.
Memórije precejam v “soft-core” sitih,
in ekstrahiram to, kar z duš stasitih
se je v prekate izsmolilo v stiski.

V membrani fluida so vsi odtiski
zmrzlih sanj sovdihov. A z najbolj skritih,
jemajočih dah, neizživetih,
paríjo poli k polom, z obeliski.

Še veš, kako po celcu si z rokáma
risal krila angelčkom – kot si dejal,
češ, z enim dano ni leteti? Fama.

Dvoje kril obstaja v tebi, si spoznal.
Ko duhu pripojil si žarek gama,
stranicam trem nasmeh, si cel postal.

~

(by simoneta sho)

~~~

še pomniš zdaj, ko onkraj si prelit?

~~~ well ~ (click here) & breathe ~~~

≈

Nič ni tako, kot je bilo pred leti.
Še morje valovi drugače, zdi se.
In sol … ta sol zastrla je napise,
ki so jih s črno vžígali poleti.

S klopi, kjer smo utrinke jeli šteti,
kot jod bi ne dišal enako … vtise
burin odnaša sproti čez previse
skalnih plošč, kjer ponikajo obeti.

Nič več ni isto, kot tedaj. Še mivka
z drobirjem kamenčkov, nekoč v zaplati
odtisnjenih stopinj, drugje zdaj plivka.

December je. In tvoja oča, mati,
krasita mlad, svež bor. Le v jaslih sivka
postlana istim likom je … nič bati …

~

(by simoneta sho)

~~~

~~~