Tebi, ki si me bil zaplesal skozi čas
najine mladosti in do zrele dobe
mi ostal zaveznik v polnosti svetlobe.
Se v dobrem, slabem, ni skalil tvoj dušni jaz,
kot ne skazil s skrbmi ti z gubami obraz;
blagih šarm poteze riše vanj podobe,
izpod vranjih pa mu že mehča obrobe
prvi niz pramenov, srebrnkast okras.
Danes bi še tebi rada rekla hvala,
za to da si, da sva, da smo. Da z družino,
vzlic težavam, sva z ljubeznijo obstala,
kot sopotnika, ki cenita milino,
našla drug v drugem, kar sva tako iskala,
preden sva se srečala, z očmi, z bližino.
~
~~~ (video klik) glasba skozi čas najinih spominov ~~~
~
Tebi, ki si sprejel me táko, kakor sem.
Jutri bo »uradnih« štiriindvajset let,
(silvestrovo za naju – praznik dvojno vzet)
bil je četrtek, ko sva rekla »da«, še vem.
Razmišljam zdaj … naj ostanem ali grem?
Med nama, ta hip, petsto kilometrov. Vzlet?
Tu čakamo te trije. Krajši bo polet,
se mi nekako zdi, s tvoje strani, do sem.
Šalim se. Prihajamo. Vse je že nared.
Kako naj vendar zamudim ta najin dan,
trk čaš, večer za ples, sprehod in ves obred?
Ogrej si prste na kitari, da ubran
duet bo najin spet zvečer s klavirjem vred,
še preden me zapleše tvoja čvrsta dlan.
~
~~~ (video klik) ~ Duo Main TenanT~~~ s plesom v novo leto ~~~
~
(posvetilo Alešu, by Simoneta)