Arhiv za Januar, 2012
Skupki zavedanj
YouTube slika preogleda

(video ~ avtor pesmi: France Prešeren & “Kam” ~ v izvedbi Tomaža Pengova)

~~~

Tečaj gorja, kot mimohod
v začasju tone svojo pot.
Ko onstran se Zemljé konča,
uvidiš smisel zank vsega
in val, ko s polom se spoji,
zaceli se, ter napoji.

Zato, če kdo vprašuje kam,
razpiham tjekej veter plam,
de mu svetilnik zagori,
ak um temê v obup meglí.
Prišepnem pôtlej na uho,
de kar zavestimo, to smo.

Je človek skupek lastnih želj,
si z mislimi nastilja stelj,
s preteklimi in temi zdaj,
ubira sebi »pekel, raj«.
Pa s čustvi, kterim dovoli,
de z njimi diha in živi.

Kar dopustí, to bo postal,
vseeno ni kaj bo izbral.
Le to naj zabi ne nikar:
moči voljé je gospodar.
Ga ni nad nebam, ki bi smú
svobodno voljo vzet komú.

~~~

(by simoneta sho)

vse ostalo je balast

iz votline ga izbezaj
a previdno
za trdnostjo oklepa nad vozlišči žil
je premehak in občutljiv
droban in krhek
kakor cvetni popek
nežen in ranljiv

iz praznine ga privabi
a lucidno
razpoka ’spod solnih razjed
koder biva
je tam namenoma udrta
kakor v labirintu skrita zibel
ki varuje bit vsega

jedro tvojega obstoja
žarek ki iskri v očeh
esenca z razpoznavno kodo
DNK zapis duha
val ki požgečka navdih
moč ki podari nasmeh

pot do njega
ni prav lahka
človek išče ga povsod
svet obide
pa zgubi se
da le v sebi bi naposled našel to
kar je iskal drugod

zato je tako varno skrit
ta tvoj večno mlad duhovni jaz
pred pestmi surovih bebcev
strahopetcev brezobzirnih
’spod zrcalnega neba
kjer izživlja se oblast

a povem ti
to kar nosi v sebi vsakdo
kot zametek v svoji biti
še iz časa prastvarjenja
plemeniti se v izkustvih

in ostaja
kakor tvoje neuničljivo bistvo
del svetlobe superstrunja
izborjena vez v tkanini
med neskončno plazmo celic
spoj v sozvočju uglašenih niti

vse ostalo je balast

~

(by simoneta sho)

~~~ pod oklepom sveta poezija morja ~~~

~~~ ’spod srčaste skalce mi vselej šumlja ~~~

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

povej mu

nikoli ni prepozno zanj

četudi se zdi
da ni bilo danih optimalnih možnosti
da bi ga srečal
spoznal
okusil
doživel
ali izživel

tam je
vedno
čaka

morda le pogleduje
skozi lino
iz svetlosti v mrak
ali ždi
za zapahnjeno loputo
ovalne dvorane fosse pretina

ne preti
le pritrkava
nenehoma
komaj slišno
z open tišine
v globine šumenj

zato nikoli ni prepozno
da ga osvobodiš
kadarkoli
zanihaš v smer spontanosti
nasmeha
prostosti
mu vdahneš brezskrbnost
in zarajaš skupaj z njim

daleč proč
od oklepajočih zatohlosti
pulzirajočih vzorcev
preperelih razmreženj
sužnjelastniških sistemov
zveriženih koronarnih obtokov
instrumentarija preživetih zakrčenj

dlje
od navideznih odraslosti

stran
od tujkov
umetelnih zaklopk
in mimo strdkov
kjer bi toge sanje rade le sanjale
da živijo

do tja

do svežega utripa
kjer življenje živi
svoje pretočne sanje

povej mu
da ni prepozno zanj

povej otroku v sebi
da ni nikoli prepozno

za srečno otroštvo

~

(by simoneta sho)

~

~~~ (video klik) ~~~ Andre Rieu & Carmen Monarcha ~~~

Oh, darling Elizabeta

Prijetna deklica iz naše obmorske soseske. Elis, kot so jo klicali vrstniki iz vrtca.
Jaz sem se, za razliko od njih, čuvala sama – doma, in se včasih, iz te svoje samote, odpravila do tamkajšnjega igrišča, da bi jih opazovala med igro. Ne vem zakaj se mi je občasno zazdelo, da lesena igrala na vrtčevskem dvorišču nekako bolj dišijo od dreves
na domačem vrtu.

Spomnim se, kako me je to živahno dekletce nekoč nagovorilo, naj preplezam ograjo in se jim pridružim. Pihala je burja in z vrha mrzlega kovinskega roba me je za hip spodneslo, ravno toliko, da sem na igrišče, brez načrtovanega odskoka, pristala na vseh štirih. Krvav madež na kolenu sem spregledala, saj je eden od otrok takoj opazil ta »podvig« in moje tihotapljenje v prepovedano cono zatožil vzgojiteljici. Gospa s frizuro v stilu Jovanke Broz, je z roko v bok nemudoma prikorakala do mene, me najprej osorno oštela, potem pa me do izhodnih vrat pospremila z besedami: »Poznam te, vendar tu ne smeš biti, niti za kratek čas, ker nisi naša varovanka«. Ker te besede še nisem razumela, mi je na vprašanje pojasnila, da moja starša pač zame nista vplačala vpisnine za varstvo. Doma sem v zvezi s tem vsa predšolska leta molčala, me je pa omenjenega dne okregala še mati, zaradi strganih volnenih hulahopk na kolenu.

Z Elis sva se poznali že od prej, najini starši so se prijateljsko družili, materi pa sta bili tudi sodelavki in tako sva, pri ne še petih letih, prvič skupaj odpeli pesem, pred obličjem sindikalno organiziranega Dedka Mraza. Pevski duet za nastop sva vadili medtem, ko so najini starši klepetali v dnevni sobi, medve pa sva brez njihove vednosti trenirali v dokaj akustični kopalnici. Med sto in enim poskusom »All You Need Is Love … paparapapa« (ona kot infront vokalistka, jaz v background-u – s povoščenim papirjem, napetim čez očetov glavnik), sva v ogledalu nenadoma opazili, da med izvedbo najini glavi nekam smešno opletata, samodejno, kot bi naju navdihovali tisti ta pravi The Beatlesi, ki sva jih dotlej ujeli le z ušesi, večinoma preko valov radia Luxemburg. Spomnim se kako sva prasnili v neustavljiv smeh nad lastnima podobama, da je bilo z resno vajo hipoma konec in se zanesli kar na »bo kar bo« improvizacijo – naslednjega dne. Dedek Mraz je bil, ob vseh predhodnih napevih “oj že prišel je med nas, dobri stari dedek mraz”, ki so mu jih namenjali sovrstniki, ob najinem nastopu sicer videti zadovoljen, publika nama je tudi namenila dolg aplavz, medve pa sva kljub temu imeli občutek, da se nama ta prvi duet ni ravno najbolje posrečil.

~~~

Za intermezzo: naj ob tem izkoristim priložnost in tedanji izbor »All You Need Is Love« podkrepim še z enim dokumentiranim gradivom, ki potrjuje verodostojnost vsebine te in vseh drugih pesmi, melodij, skladb in proznih zapisov, ki na nešteto in en način govorijo o pozornosti, o odnosu, ki mu pravimo ljubezen, kot temeljnemu pogoju za preživetje in optimalen razvoj v sklopu narave slehernega živega bitja.

Torej – en levji objem na daljavo (brez slinjenja) tudi iz iztekajočega se leta v kitajskem znamenju mačjih zveri, še z moje strani:

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~ Lion’s hugs ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

~~~

Danes se mi ne pesni, nadaljujem s “proznim recitalom”:

In vendar sva že naslednjega Decembra, na priziv in prigovarjanje Dedka Mraza, z Elis, na prizorišču skupaj ponovno zapeli. Mestoma sva se odločili za tedanjo uspešnico Eve Sršen:
»Ljubi, ljubi, ljubi vse ljudi, slej ko prej boš ljubljen tudi ti …« Ob obilici treme nama je,
brez poprejšnje vadbe in ob rahli spodbudi publike, to prvo petje v čisto ta pravi mikrofon,
tudi še kar nekako uspelo.

Potem se spomnim, kako sva nekaj let kasneje, proti koncu Marca, skupaj praznovali rojstna dneva. Medtem, ko so najini vrstniški povabljenci na zgornji terasi vzorno jedli torto in se o šolskih zadevah pa to … vljudno pomenkovali s starejšimi, ki so jih povabili starši, sva se medve spet zaklenili v pritlično kopalnico in peli. Tokrat, že malo bolj korajžni, sva izbirali iz repertoarja mnogih hitov. Nekaj slovenskega, sva bili najprej soglasni. »Ko zaslišim ljubljanski zvooon, mi razbija srce močnooo, z doma grem, saj me čaka ooon, da bi šla po skrivnooost« … sva vadili dvoglasno. Pa ne dolgo … kajti … ob pogledu na najini podobi v ogledalu (Elis je v rokah držala provizorični mikrofon – t.j. sušilec za lase, jaz pa mamino krtačo), me je že po nekaj refrenih spet začelo zvijati od smeha, ko sem pomislila na to, kako zelo drugače se ta besedna zveza lahko sliši komu od zadrtih Primorcev, ki so včasih radi gojili predsodke do Ljubljančanov. Namesto: »Ko zaslišim ljubljanski zvon« – »koza slišim ljubljanski zvon …« (Branka Kraner sori, ampak tako je bilo) :) Ko sem med neustavljivim smehom svoj pomislek nekako poskušala dopovedati še tej svoji prvi prijateljici, je tudi ona podlegla neznosnemu napadu, da sva se potem krohotaje obe rolali po tleh, vse dokler naju ni zasačil moj foter, ki je takrat prvič glasno razmišljal, da najbrž
ne moreva biti povsem normalni in naju nagnal nazaj v družbo k povabljencem. Navzven sva se sicer uspeli nekako umiriti, navznoter pa naju je od vse te komike lomilo še naprej.
Za kratek čas sva se torej zbrali, se pridružili poštirkani druščini, se z njimi malo pomenili,
jih zanimirali h gumitvistu in ob prvi priložnosti izven dosega pogledov starejših, spet takoj prebegnili v kopalnico. Morali sva. Morali sva povaditi še eno, ki nama je, v tistem obdobju,
iz izbora nama najljubših, nekako najbolje zvenela, pa tudi sedla iz kosti na dušo. In to je bila ta, s katero sva mesece kasneje, po tednih vaj, skupaj s plesno točko, spravili na noge publiko v šolski telovadnici, med novoletnim programom.

Ta, ki se je pred dnevi, skupaj z voščilom, znašla v mojem elektronskem predalu; tokrat
z odličnim performansem glasbeno talentiranega, čednega, pa tudi menežersko podprtega ukrajinskega dekliča (you rock girl!). Skladbica, ki mi je obudila spomine na prve otroške,
pevske poskuse pred javnostjo in z njimi povezane dogodivščine, o katerih sem se danes,
skozi podoživljanje, razpisala z nasmehom. Hvala ti, Elizabeta! :D

♪ ♪ ♫ ♪ ♪ ~ long live love & peace & rock’n'roll !

~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~ "Oh! Darling" ~~~ & ~~~ Nastia Petrik ~~~~~~~~~~

PA SREČNO 2012!

(by simoneta sho)