Prijetna deklica iz naše obmorske soseske. Elis, kot so jo klicali vrstniki iz vrtca.
Jaz sem se, za razliko od njih, čuvala sama – doma, in se včasih, iz te svoje samote, odpravila do tamkajšnjega igrišča, da bi jih opazovala med igro. Ne vem zakaj se mi je občasno zazdelo, da lesena igrala na vrtčevskem dvorišču nekako bolj dišijo od dreves
na domačem vrtu.
Spomnim se, kako me je to živahno dekletce nekoč nagovorilo, naj preplezam ograjo in se jim pridružim. Pihala je burja in z vrha mrzlega kovinskega roba me je za hip spodneslo, ravno toliko, da sem na igrišče, brez načrtovanega odskoka, pristala na vseh štirih. Krvav madež na kolenu sem spregledala, saj je eden od otrok takoj opazil ta »podvig« in moje tihotapljenje v prepovedano cono zatožil vzgojiteljici. Gospa s frizuro v stilu Jovanke Broz, je z roko v bok nemudoma prikorakala do mene, me najprej osorno oštela, potem pa me do izhodnih vrat pospremila z besedami: »Poznam te, vendar tu ne smeš biti, niti za kratek čas, ker nisi naša varovanka«. Ker te besede še nisem razumela, mi je na vprašanje pojasnila, da moja starša pač zame nista vplačala vpisnine za varstvo. Doma sem v zvezi s tem vsa predšolska leta molčala, me je pa omenjenega dne okregala še mati, zaradi strganih volnenih hulahopk na kolenu.
Z Elis sva se poznali že od prej, najini starši so se prijateljsko družili, materi pa sta bili tudi sodelavki in tako sva, pri ne še petih letih, prvič skupaj odpeli pesem, pred obličjem sindikalno organiziranega Dedka Mraza. Pevski duet za nastop sva vadili medtem, ko so najini starši klepetali v dnevni sobi, medve pa sva brez njihove vednosti trenirali v dokaj akustični kopalnici. Med sto in enim poskusom »All You Need Is Love … paparapapa« (ona kot infront vokalistka, jaz v background-u – s povoščenim papirjem, napetim čez očetov glavnik), sva v ogledalu nenadoma opazili, da med izvedbo najini glavi nekam smešno opletata, samodejno, kot bi naju navdihovali tisti ta pravi The Beatlesi, ki sva jih dotlej ujeli le z ušesi, večinoma preko valov radia Luxemburg. Spomnim se kako sva prasnili v neustavljiv smeh nad lastnima podobama, da je bilo z resno vajo hipoma konec in se zanesli kar na »bo kar bo« improvizacijo – naslednjega dne. Dedek Mraz je bil, ob vseh predhodnih napevih “oj že prišel je med nas, dobri stari dedek mraz”, ki so mu jih namenjali sovrstniki, ob najinem nastopu sicer videti zadovoljen, publika nama je tudi namenila dolg aplavz, medve pa sva kljub temu imeli občutek, da se nama ta prvi duet ni ravno najbolje posrečil.
~~~
Za intermezzo: naj ob tem izkoristim priložnost in tedanji izbor »All You Need Is Love« podkrepim še z enim dokumentiranim gradivom, ki potrjuje verodostojnost vsebine te in vseh drugih pesmi, melodij, skladb in proznih zapisov, ki na nešteto in en način govorijo o pozornosti, o odnosu, ki mu pravimo ljubezen, kot temeljnemu pogoju za preživetje in optimalen razvoj v sklopu narave slehernega živega bitja.
Torej – en levji objem na daljavo (brez slinjenja) tudi iz iztekajočega se leta v kitajskem znamenju mačjih zveri, še z moje strani:
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~ Lion’s hugs ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~
Danes se mi ne pesni, nadaljujem s “proznim recitalom”:
In vendar sva že naslednjega Decembra, na priziv in prigovarjanje Dedka Mraza, z Elis, na prizorišču skupaj ponovno zapeli. Mestoma sva se odločili za tedanjo uspešnico Eve Sršen:
»Ljubi, ljubi, ljubi vse ljudi, slej ko prej boš ljubljen tudi ti …« Ob obilici treme nama je,
brez poprejšnje vadbe in ob rahli spodbudi publike, to prvo petje v čisto ta pravi mikrofon,
tudi še kar nekako uspelo.
Potem se spomnim, kako sva nekaj let kasneje, proti koncu Marca, skupaj praznovali rojstna dneva. Medtem, ko so najini vrstniški povabljenci na zgornji terasi vzorno jedli torto in se o šolskih zadevah pa to … vljudno pomenkovali s starejšimi, ki so jih povabili starši, sva se medve spet zaklenili v pritlično kopalnico in peli. Tokrat, že malo bolj korajžni, sva izbirali iz repertoarja mnogih hitov. Nekaj slovenskega, sva bili najprej soglasni. »Ko zaslišim ljubljanski zvooon, mi razbija srce močnooo, z doma grem, saj me čaka ooon, da bi šla po skrivnooost« … sva vadili dvoglasno. Pa ne dolgo … kajti … ob pogledu na najini podobi v ogledalu (Elis je v rokah držala provizorični mikrofon – t.j. sušilec za lase, jaz pa mamino krtačo), me je že po nekaj refrenih spet začelo zvijati od smeha, ko sem pomislila na to, kako zelo drugače se ta besedna zveza lahko sliši komu od zadrtih Primorcev, ki so včasih radi gojili predsodke do Ljubljančanov. Namesto: »Ko zaslišim ljubljanski zvon« – »koza slišim ljubljanski zvon …« (Branka Kraner sori, ampak tako je bilo) :) Ko sem med neustavljivim smehom svoj pomislek nekako poskušala dopovedati še tej svoji prvi prijateljici, je tudi ona podlegla neznosnemu napadu, da sva se potem krohotaje obe rolali po tleh, vse dokler naju ni zasačil moj foter, ki je takrat prvič glasno razmišljal, da najbrž
ne moreva biti povsem normalni in naju nagnal nazaj v družbo k povabljencem. Navzven sva se sicer uspeli nekako umiriti, navznoter pa naju je od vse te komike lomilo še naprej.
Za kratek čas sva se torej zbrali, se pridružili poštirkani druščini, se z njimi malo pomenili,
jih zanimirali h gumitvistu in ob prvi priložnosti izven dosega pogledov starejših, spet takoj prebegnili v kopalnico. Morali sva. Morali sva povaditi še eno, ki nama je, v tistem obdobju,
iz izbora nama najljubših, nekako najbolje zvenela, pa tudi sedla iz kosti na dušo. In to je bila ta, s katero sva mesece kasneje, po tednih vaj, skupaj s plesno točko, spravili na noge publiko v šolski telovadnici, med novoletnim programom.
Ta, ki se je pred dnevi, skupaj z voščilom, znašla v mojem elektronskem predalu; tokrat
z odličnim performansem glasbeno talentiranega, čednega, pa tudi menežersko podprtega ukrajinskega dekliča (you rock girl!). Skladbica, ki mi je obudila spomine na prve otroške,
pevske poskuse pred javnostjo in z njimi povezane dogodivščine, o katerih sem se danes,
skozi podoživljanje, razpisala z nasmehom. Hvala ti, Elizabeta! :D
♪ ♪ ♫ ♪ ♪ ~ long live love & peace & rock’n'roll !
~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~ "Oh! Darling" ~~~ & ~~~ Nastia Petrik ~~~~~~~~~~
PA SREČNO 2012!
(by simoneta sho)
