Bile so tople pomladi

tam, na tistem opojnem tepihu,
katerega mehko zelenílo so krasile polne blazine
sramežljivih lističev drobnih belih marjetic,
ki so se z žametnimi rumenjaki ozirale za regratovimi sonci,
pod krošnjami medonôsnih popkov višenj in češenj
in brstečega socvetja divjih breskev,
ko so nosne brbončice med vsakim vdihom maestrala zadrhtele
od sladkosti dehtivih mandljevcev in omamnih glicinij,
ki so z modrovijoličnimi slapovi bujnih grozdov božale zapuščene kamnite podrtije
in objemale obòke neobzidanih portalov

tam, ob tistem mogočnem deblu visokorasle bele murve in globokem vodnjaku,
kjer smo otroci radi posedali, čebljali, prepevali
in z odo radósti zrli v zabrisano črto, kjer se stapljata nebo in morje,
vpenjali domišljijo med bele puhaste oblake,
zamišljeno sanjarili, zelo malo jokali, se smejali na veliko,
kovali načrte, slikali svet, risali prihodnost

tam, na tisti odmaknjeni vzpetini, med trasami oljk in kanel,
kjer smo se nekoč bosi lovili, skrivali in iskali,
so me neke pomladi našle moje sanje.

~

(by simoneta sho, s spomini na rojstni kraj – Portorož)

~

~~~ I did it my way ~~~

~

  • Share/Bookmark