Arhiv za Julij, 2012
“Up” in vražje dober božji delec

“Še večje število visokoenergetskih trkov bo potrebno!” –
je trojstvo nevidnih kvarkov tedaj neslišno nagovarjalo duha v najinih stabilnih stožcih,
a pred četrt stoletja hkrati nagovorilo tudi
(v tistem obdobju nekaj tisoč kilometrov medsebojno oddaljena)
emotivno-vseprežeta in dodobra namagnetena jedra protonov
in tako poskrbelo za manifestacijo vzročnih posledic, teh najinih metuljastih gravitiranj

ampak …
šele zatem, ko me je gravitacija neke burnejše razsežnosti dodobra pretresla
tistega jutra,
ko me je razpenjeno morsko dno, v vsej svoji lepoti tišine ~

(po nekem čudnem, brodolomsko-preživetem naključju,
po dvanajstih urah ekstremnih nihanj na – do dvanajstmetrskih valovih
in med oseminsedemdesetimi potniki na potapljajočem se katamaranu,
kot edino, ki se je, med opazovanjem vsesplošno-paničnega grabljenja po rešilnih jopičih
zaradi pomanjkanja le-teh,
hipoma odpovedala samoreševanju in oklepanju lastnega življenja
na tem noro pof jebenem planetu,
pač pa si je, kot takim energetsko-nabitim upornicam pritiče,
namesto tega raje oprtala polnost zaupanja v naravno delovanje kozmičih zakonov)

~ božjastno povrglo nazaj vrh gladine in mi približalo obalo …

“vem, da nič ne vem” …
le to vem zagotovo,
da ko ljubim,
sem.

In glej, res.
Že dober teden dni zatem, ko so mi trdna tla pod nogami prenehala valovati,
sva se tem so-protonskim so-gradnikom naproti odkatapultirala skoraj s svetlobno hitrostjo
in med božanskimi trki dušnih elektronov in pozitronov, spet skupaj odkrivala gluone.
Ti pa so, po eni najčarobnejših eksplozij, kasneje pustili svojo sled.

Tako je iz teh trčenih kvarkov nastal najin prvi božji delec.
In potem še drugi.
(ki pa nista čisto najina, saj sta delno tvoja, delno moja, deloma vražja, deloma božja
in vsak s svojo edinstvenostjo, kot taka, delno najina le začasno)

Bozon je podelil snovi maso,
ki pa je, zanimivo, ne gre enačiti s težo.
(tako namreč po najnovejših raziskavah zatrjujejo tudi znanstveniki)

Torej sva bila, sva in v tem pogledu tudi ostajava – le kot dušna posrednika,
vezna člena že predhodno določenih, deloma “breztežno obteženih” učlovečenih energij,
resda sodelujoča znotraj tega vseobsežno-samodejnega makro meta procesa,
vendar soodgovorna le delno;
v mikro fizičnem smislu snovnega so-spočetja Življenja
in, v nadaljevanju, po svojih najboljših zmožnostih, tudi v privzgojnih okvirih.

Prvotni metulji so iz najinih trebuhov poleteli nazaj na anteni epifiz,
od tam pa del frfotajočega roja naravnost v srce, kjer domujejo še danes.
Začetna sila privlačnosti je tako prerasla v ljubezen
in nama dala okusiti tudi brezpogojno inačico le-te.
A le prehodno. Ob najinih dveh “božjih delcih” sva namreč kaj kmalu spoznala,
da ni brezpogojnost ta, ki bi jima nudila občutek ljubeče varnosti,
temveč dejstvo, da za njuno zadovoljstvo potrebujeta jasno zastavljene omejitvene okvirje!

In tako, kot je pojasnil g. Higgs
zdaj tudi midva lahko mirno rečeva,
da je vsak t.i. “božji delec sicer podoben,
ne pa tudi enak standardnemu modelu vesolja”.

Toliko o tem delčku dela najinega poslanstva,
starševanja, ki sva ga bila iz ljubezni soglasno sprejela.

~~~

Sicer pa: Univerzum, tudi mi trije smo navdušeni!
(“me, myself & I”, ki te na svoj način raziskujemo)
Vesolje, ti si res neskončno, trčeno, jebeno, fukabilno, erotično, vznemirljivo-privlačno!*

*grafični prikaz enega od »zanimivih« trkov z dne 2. januarja 2011. Rdeči črti prikazujeta pot fotonov, ki nastaneta pri tipičnem razpadu Higgsovega delca. Rumene črte prikazujejo poti drugih delcev. Modri obroč predstavlja notranjost detektorja CMS.” (Foto: CMS, Cern)

(mehanika press, silo privlaka omogočajo elektroni – energetski naboj v eteričnem medprostorju, praznini, niču, vsemu tistemu vmes – kar obdaja materijo, e-delci so izven in znotraj individuumov, torej je tudi človek v tem pogledu elektronsko bitje … medtem, ko v emotivno-esencialnem, EM energija na vsaki doživljajoči ravni drugače vibrira, na vsakem nivoju zavesti specifično valuje … tudi misel je energija, itn. Da pa znajo bit upravljalci vseh teh Zemljinih delcev na svoj copy-past destruktivno-izprijen in porogljivo-perverzen način tudi hudo odbijajoči … o tem danes ne bi … že brez tega so poletni dnevi dovolj soparni)

In ko včasih takole razmišljujoče zrem v medstrunja zenitnih stičišč v daljavi horizonta,
vedno pomislim: nič ni samoumevno!
Ne ljubezen, ne zvestoba, ne spoštovanje.
(še najmanj na daljši rok in/ali nezaslužno)
Odnos je važen. Vzajemno prizadevno aktiven.

Kot tudi ni samoumevna nenehna prisotnost, izkazovanje ali pa občutenje brezpogojne,
brezmejne Ljubezni. (tiste ~ iznad ~ pasu)

Ja, tako je s tem. Tovrstna “civiliziranost” pač ni v domeni narave – same po sebi.

Je pa možna.

In možnost “Zlate dobe”?

Realna možnost, stvar supergeometrije, sicer pa
(upoštevaje svobodno voljo slehernega posameznika)
ob zavestni odločitvi in uglaševanju učlovečenih fotonov
s svetlobo Vira – izza vidnega polja “našega” sonca.
(in ne, nobena “ljubezen na ukaz” nima in ne more imet nič s tem)

Obljubljena “dežela”, špekuliram globalno:

IZ – Isis, Mother Virgin … ozvezdje Device
RA – Amon Raa, Amen, Om … Sonce
EL – ELohim – ELite … Saturn

Po pričevanju pra-zgodovinskih pisem
je ta svet bil doslej že trikrat povsem uničen.
(bojda vsakokrat zaradi pregovorne pre-pokvarjenosti …
ali nemara zaradi ogrožujočega, hladno-tehnološkega napredka?)

Zato.
Dobri znanec, podeljevalec mase in osvetljevalec izvornega jedra Vira harmonije,
doslej manjkajoči, dozdevno izgubljeni in končno najdeni (dokazani) vseprisotni bozon,
ki se iz samoohranitvenih razlogov menda vsakih (+ -) 26.000 let
mistično-preobražen vračaš po liniji časa nazaj …
in ponovno na kraj zločina:
zdi se, kot bi se to množično-navdušujoče odkrivanje sozvenečih valovanj –
zdaj tega že nekoliko bolj ozaveščenega in kompleksnejše-znanega ElektroMagnetizma,
(predvsem v znamenju razumevanja in dopolnjevanja teh IN-mept* RI-mept* energij)
šele dobro pričelo.

Materduš³! Cela ~ znanost !?

~

(*ne, to ni pesem, so le sledi delcev mojih impresij, serijsko) :)

~~~

YouTube slika preogleda

Enigma & “Return To Innocence”