Arhiv za kategorijo 'piano bar'.
povej mu

nikoli ni prepozno zanj

četudi se zdi
da ni bilo danih optimalnih možnosti
da bi ga srečal
spoznal
okusil
doživel
ali izživel

tam je
vedno
čaka

morda le pogleduje
skozi lino
iz svetlosti v mrak
ali ždi
za zapahnjeno loputo
ovalne dvorane fosse pretina

ne preti
le pritrkava
nenehoma
komaj slišno
z open tišine
v globine šumenj

zato nikoli ni prepozno
da ga osvobodiš
kadarkoli
zanihaš v smer spontanosti
nasmeha
prostosti
mu vdahneš brezskrbnost
in zarajaš skupaj z njim

daleč proč
od oklepajočih zatohlosti
pulzirajočih vzorcev
preperelih razmreženj
sužnjelastniških sistemov
zveriženih koronarnih obtokov
instrumentarija preživetih zakrčenj

dlje
od navideznih odraslosti

stran
od tujkov
umetelnih zaklopk
in mimo strdkov
kjer bi toge sanje rade le sanjale
da živijo

do tja

do svežega utripa
kjer življenje živi
svoje pretočne sanje

povej mu
da ni prepozno zanj

povej otroku v sebi
da ni nikoli prepozno

za srečno otroštvo

~

(by simoneta sho)

~

~~~ (video klik) ~~~ Andre Rieu & Carmen Monarcha ~~~

Oh, darling Elizabeta

Prijetna deklica iz naše obmorske soseske. Elis, kot so jo klicali vrstniki iz vrtca.
Jaz sem se, za razliko od njih, čuvala sama – doma, in se včasih, iz te svoje samote, odpravila do tamkajšnjega igrišča, da bi jih opazovala med igro. Ne vem zakaj se mi je občasno zazdelo, da lesena igrala na vrtčevskem dvorišču nekako bolj dišijo od dreves
na domačem vrtu.

Spomnim se, kako me je to živahno dekletce nekoč nagovorilo, naj preplezam ograjo in se jim pridružim. Pihala je burja in z vrha mrzlega kovinskega roba me je za hip spodneslo, ravno toliko, da sem na igrišče, brez načrtovanega odskoka, pristala na vseh štirih. Krvav madež na kolenu sem spregledala, saj je eden od otrok takoj opazil ta »podvig« in moje tihotapljenje v prepovedano cono zatožil vzgojiteljici. Gospa s frizuro v stilu Jovanke Broz, je z roko v bok nemudoma prikorakala do mene, me najprej osorno oštela, potem pa me do izhodnih vrat pospremila z besedami: »Poznam te, vendar tu ne smeš biti, niti za kratek čas, ker nisi naša varovanka«. Ker te besede še nisem razumela, mi je na vprašanje pojasnila, da moja starša pač zame nista vplačala vpisnine za varstvo. Doma sem v zvezi s tem vsa predšolska leta molčala, me je pa omenjenega dne okregala še mati, zaradi strganih volnenih hulahopk na kolenu.

Z Elis sva se poznali že od prej, najini starši so se prijateljsko družili, materi pa sta bili tudi sodelavki in tako sva, pri ne še petih letih, prvič skupaj odpeli pesem, pred obličjem sindikalno organiziranega Dedka Mraza. Pevski duet za nastop sva vadili medtem, ko so najini starši klepetali v dnevni sobi, medve pa sva brez njihove vednosti trenirali v dokaj akustični kopalnici. Med sto in enim poskusom »All You Need Is Love … paparapapa« (ona kot infront vokalistka, jaz v background-u – s povoščenim papirjem, napetim čez očetov glavnik), sva v ogledalu nenadoma opazili, da med izvedbo najini glavi nekam smešno opletata, samodejno, kot bi naju navdihovali tisti ta pravi The Beatlesi, ki sva jih dotlej ujeli le z ušesi, večinoma preko valov radia Luxemburg. Spomnim se kako sva prasnili v neustavljiv smeh nad lastnima podobama, da je bilo z resno vajo hipoma konec in se zanesli kar na »bo kar bo« improvizacijo – naslednjega dne. Dedek Mraz je bil, ob vseh predhodnih napevih “oj že prišel je med nas, dobri stari dedek mraz”, ki so mu jih namenjali sovrstniki, ob najinem nastopu sicer videti zadovoljen, publika nama je tudi namenila dolg aplavz, medve pa sva kljub temu imeli občutek, da se nama ta prvi duet ni ravno najbolje posrečil.

~~~

Za intermezzo: naj ob tem izkoristim priložnost in tedanji izbor »All You Need Is Love« podkrepim še z enim dokumentiranim gradivom, ki potrjuje verodostojnost vsebine te in vseh drugih pesmi, melodij, skladb in proznih zapisov, ki na nešteto in en način govorijo o pozornosti, o odnosu, ki mu pravimo ljubezen, kot temeljnemu pogoju za preživetje in optimalen razvoj v sklopu narave slehernega živega bitja.

Torej – en levji objem na daljavo (brez slinjenja) tudi iz iztekajočega se leta v kitajskem znamenju mačjih zveri, še z moje strani:

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~ Lion’s hugs ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

~~~

Danes se mi ne pesni, nadaljujem s “proznim recitalom”:

In vendar sva že naslednjega Decembra, na priziv in prigovarjanje Dedka Mraza, z Elis, na prizorišču skupaj ponovno zapeli. Mestoma sva se odločili za tedanjo uspešnico Eve Sršen:
»Ljubi, ljubi, ljubi vse ljudi, slej ko prej boš ljubljen tudi ti …« Ob obilici treme nama je,
brez poprejšnje vadbe in ob rahli spodbudi publike, to prvo petje v čisto ta pravi mikrofon,
tudi še kar nekako uspelo.

Potem se spomnim, kako sva nekaj let kasneje, proti koncu Marca, skupaj praznovali rojstna dneva. Medtem, ko so najini vrstniški povabljenci na zgornji terasi vzorno jedli torto in se o šolskih zadevah pa to … vljudno pomenkovali s starejšimi, ki so jih povabili starši, sva se medve spet zaklenili v pritlično kopalnico in peli. Tokrat, že malo bolj korajžni, sva izbirali iz repertoarja mnogih hitov. Nekaj slovenskega, sva bili najprej soglasni. »Ko zaslišim ljubljanski zvooon, mi razbija srce močnooo, z doma grem, saj me čaka ooon, da bi šla po skrivnooost« … sva vadili dvoglasno. Pa ne dolgo … kajti … ob pogledu na najini podobi v ogledalu (Elis je v rokah držala provizorični mikrofon – t.j. sušilec za lase, jaz pa mamino krtačo), me je že po nekaj refrenih spet začelo zvijati od smeha, ko sem pomislila na to, kako zelo drugače se ta besedna zveza lahko sliši komu od zadrtih Primorcev, ki so včasih radi gojili predsodke do Ljubljančanov. Namesto: »Ko zaslišim ljubljanski zvon« – »koza slišim ljubljanski zvon …« (Branka Kraner sori, ampak tako je bilo) :) Ko sem med neustavljivim smehom svoj pomislek nekako poskušala dopovedati še tej svoji prvi prijateljici, je tudi ona podlegla neznosnemu napadu, da sva se potem krohotaje obe rolali po tleh, vse dokler naju ni zasačil moj foter, ki je takrat prvič glasno razmišljal, da najbrž
ne moreva biti povsem normalni in naju nagnal nazaj v družbo k povabljencem. Navzven sva se sicer uspeli nekako umiriti, navznoter pa naju je od vse te komike lomilo še naprej.
Za kratek čas sva se torej zbrali, se pridružili poštirkani druščini, se z njimi malo pomenili,
jih zanimirali h gumitvistu in ob prvi priložnosti izven dosega pogledov starejših, spet takoj prebegnili v kopalnico. Morali sva. Morali sva povaditi še eno, ki nama je, v tistem obdobju,
iz izbora nama najljubših, nekako najbolje zvenela, pa tudi sedla iz kosti na dušo. In to je bila ta, s katero sva mesece kasneje, po tednih vaj, skupaj s plesno točko, spravili na noge publiko v šolski telovadnici, med novoletnim programom.

Ta, ki se je pred dnevi, skupaj z voščilom, znašla v mojem elektronskem predalu; tokrat
z odličnim performansem glasbeno talentiranega, čednega, pa tudi menežersko podprtega ukrajinskega dekliča (you rock girl!). Skladbica, ki mi je obudila spomine na prve otroške,
pevske poskuse pred javnostjo in z njimi povezane dogodivščine, o katerih sem se danes,
skozi podoživljanje, razpisala z nasmehom. Hvala ti, Elizabeta! :D

♪ ♪ ♫ ♪ ♪ ~ long live love & peace & rock’n'roll !

~~~~~~~~~~~ (video klik) ~~~ "Oh! Darling" ~~~ & ~~~ Nastia Petrik ~~~~~~~~~~

PA SREČNO 2012!

(by simoneta sho)

Tebi, za naju (dvojni sonet)

Tebi, ki si me bil zaplesal skozi čas
najine mladosti in do zrele dobe
mi ostal zaveznik v polnosti svetlobe.
Se v dobrem, slabem, ni skalil tvoj dušni jaz,

kot ne skazil s skrbmi ti z gubami obraz;
blagih šarm poteze riše vanj podobe,
izpod vranjih pa mu že mehča obrobe
prvi niz pramenov, srebrnkast okras.

Danes bi še tebi rada rekla hvala,
za to da si, da sva, da smo. Da z družino,
vzlic težavam, sva z ljubeznijo obstala,

kot sopotnika, ki cenita milino,
našla drug v drugem, kar sva tako iskala,
preden sva se srečala, z očmi, z bližino.

~

~~~ (video klik) glasba skozi čas najinih spominov ~~~

~

Tebi, ki si sprejel me táko, kakor sem.
Jutri bo »uradnih« štiriindvajset let,
(silvestrovo za naju – praznik dvojno vzet)
bil je četrtek, ko sva rekla »da«, še vem.

Razmišljam zdaj … naj ostanem ali grem?
Med nama, ta hip, petsto kilometrov. Vzlet?
Tu čakamo te trije. Krajši bo polet,
se mi nekako zdi, s tvoje strani, do sem.

Šalim se. Prihajamo. Vse je že nared.
Kako naj vendar zamudim ta najin dan,
trk čaš, večer za ples, sprehod in ves obred?

Ogrej si prste na kitari, da ubran
duet bo najin spet zvečer s klavirjem vred,
še preden me zapleše tvoja čvrsta dlan.

~

~~~ (video klik) ~ Duo Main TenanT~~~ s plesom v novo leto ~~~

~

(posvetilo Alešu, by Simoneta)

Božjastni rap na bluz~šansone

Še koliko otrok bo lačnih, žejnih, zapuščenih,
zlorabljenih, ponižanih in bolnih, odtujenih,
pozabljenih od skupka vsega dobrega, ti Bog,
prepevalo šansone bose s tal prezeblih nog?

~~~ (video klik) ~~~ ZAZ ~ "Dans Ma Rue" ~~~

Koliko še časa je … “Oh, My Sweet Lord”, “Caro Gesù”,
se v vódenem prostoru zdi, zmanjkuje že glasu,
pa umnih razumevanje in srčnih potrpljenje,
medtem, ko svet – elita strmoglavlja v pogubljenje?

~~~ (video klik) ~~~ ZAZ ~ "Trop Sensible" ~~~

“How many roads must a man walk down, before … ”
in koliko pobitih upov gre v predal še pod “ignore”,
željá, solzá in klicev src v dobroto verujočih,
pa teh, ki zdaj svetlimo sence z noto blues pojočih?

~~~ (video klik) ~~~ ZAZ ~ "Je Veux" s podnapisi ~~~

~

(by simoneta sho)

Zaznamovano 2011 (sonet +)

Iztekajoče leto, ki prineslo
si par mi svetlih dni, zares izjemnih,
mistično-srečnih, smešnih in ekstremnih,
hvala. A več od tega si odneslo.

Z izgubo treh prijateljev pretreslo
me res je vse do temeljev nadzemnih,
za nenadomestljive ni rezervnih …
čolnarjev vseživljenjskih, skupno veslo.

Usoda kruta včasih poigra se
in kot, da ni dovolj ji, dalje vztraja,
poišče tarčo, pravi: »pazi nase«,

za hrbet, hkrati, ti pošilja zmaja -
ta ne prenaša svojeglave rase,
ki ne glede na vse … še s soncem vzhaja.

+

Naj vas, pogrešani, ob koncu leta,
ta žarek pesmi v lep spomin objame,
saj ni da zdaj žalujem, le prevzame
na vas me misel vsakič, kot poeta.

(by simoneta sho)

~

~~~~~~~ (video klik) ~ "Shine" ~~~~~~~

~

PIANO BAR

~~~~~~~~~~ (klik na video ~ “The Life”) ~~~~~~~~~~

P oznan je meni ta občutek kril s preleti čez morjá, med
I dilo doživetij glasbe v snu – z vseh smeri neba, vsled
A erosolnih srečanj z delcem sebe, ki vedri, kot vezni alter
N ad menoj, zvest vodnik in varuh, ki bedi, kot ’stalker’
O ddvojen in vendar inspirator moj, nit s tkanine pra.

B lues bar brez točajev, tu sem. V zimskem vrtu le piano,
A beceda mojega življenja, črno bela … A barvito strnem
R item davišnji iz drobovja. Duši, kar je njenega, povrnem.

~~~~~~~~~~~ (klik na video ~ “Mmm”) ~~~~~~~~~~~

~

(by simoneta sho)

~

p.s.: video posnetki v HD tehniki, s klikom na ikoni sp. desno,
omogočajo tudi razširjeno in/ali celozaslonsko predvajanje.

Ves svet je v meni

Veš, od tu naprej gre potem lažje.

In ko zvečer čez utrujena okenca
poveznem polprosojno lamelo,
rada prisluhnem nemirnemu bučanju.

Izjedkanine kristalov spet govore
nekaj o prenasičenosti in pomanjkanju.

Na tisoč in en način mi pripovedujejo eno in isto zgodbo.
Jaz pa ponavljam, da razumem tudi to,
kako dehidrirana se lahko počutijo morja.
Žejna in lačna vsega, kar jim po naravi stvari pripada.
Nasilno izropana, z odpadki prenasičena,
z odplakami onesnažena.
Podhranjena živeža, opeharjena življenja.

»Stopite skupaj«, odgovorim trem kapljicam,
na vprašanje »kaj zdaj«.
»Učinek metuljevih kril ima na drugem koncu oble
lahko celo pozitivne posledice«, pristavim.
»Izpljunite nesnago, sestavite se v eno, spolzite s svetilnika
in s skokom na glavo spočnite nek nov,
čisto svoj koncentrični krog valovanj« … brbotam tja v daljino,
ampak to bržkone bolj iz nekakšne sebične potrebe po tem,
da bi se lahko tudi jaz čim prej zlila s svežim tokom
in odpotovala v še neraziskano.

Morda to storim prav kmalu.
Nemara takoj.
Na primer nocoj, med snom.

Ja, vem, neučakana sem.
Ampak veš … od tu naprej gre res lažje.
Od tod je razgled neprimerljivo boljši.
Ves svet je v meni.
Kamor koli grem, ga nosim s seboj.
Zato sem tu nekako bližje. Vsemu.
In s tem sebi.

~

(by simoneta sho)

~

~~~~~~~~~~~~ (klik na video v HD tehniki) ~~~~~~ Planet Earth ~~~~~~~~~~~ a>

Barva neskončnih odtenkov

B elina.
Ker v njej prelivajo se tri naravne;
modra, rdeča in rumena.
Z njih valovanj niansami poltena,
zalesketa simbole večnosti.

E nigma bele.
Odblesk popolnosti.
Odsev mehkobe.
Kakor posrebrena nit moherja,
s pozlato uglašena struna,
ki odzvanja v lik nedolžosti.

L jubeča čistost.
Kot mati z detetom.
Spev milozvočja,
ki snežino z nedrij mezi
in vez prežame vsak atom.
Rojstvo. Začetek napoji,
kot vino.

A rhitektura barv.
Spectrum z jasnino.
Božanskost.
Zrcalni snop, svetlobni lom.
Podstat domišljiji.
Z violino se rokuje ključ,
kreira dom s pastelo.

~

(by simoneta sho)

~

~~~~~~ (video klik) ~ Andrea Bocelli & White Christmas ~~~~~~

En razlog, nešteto oblik

S spočetjem najdeni
in izgubljeni, na brezpotjih
slepo-gluhonemih cest,
praznih domačij,
prepolnih velemest,
iščoči razlog,
sebi odtujeni.

Najdeni z njo spet
in obujeni, sebi blizu
kakor ženini nevest,
ki valove spajajo
v eno zavest,
med oceane pen
prej razpršeni.

Z njo, ki je izvorni razlog
za obstoj
in tuzemski smisel
v krogotoku rek,
kot pogonski vzvod razploda
za razvoj.

Dolgo traja večnost,
dolg se zdi vsak vek.
Traja … vztraja tudi razlog,
z njim konvoj.
Vse zaradi nje,
ki vzhaja izpod vek.

Simfonija pre-razponov.
A nocoj zveni spomin spet
na tisto brez oblek,
ki brez mask je,
kakor rosno čist
napoj.

~

(by simoneta sho)

~~~

~~~~~~~~~ Amazing Grace ~ (click here) ~~~~~~~~~

~~~

it's all about ... love

~

DOŽIVET BOŽIČ NAM ŽELIM.

VOŠČILO VSEM MIMOIDOČIM (akrostišni sonet)

V sem, ki sem nehote jih letos prizadela,
E nako njim, ki sem z besedo jih potrla,
S e ve – še onim, na katere sem se zdrla,
E j + njej, ki vsem je naša draga muza bela.
L e to, jecljam? bi z ostrega jezika snela:
E n meč v obrambo ‘mam! Brez njega bi umrla …

P rave smrti ne bojim se … a molk sred’ grla???
R astla sem s tišino. In zdaj bi rada pela.
A li pa tudi ne. Ne vem. Srce diktira.
Z ato je menda bog izumil poezijo?
N e vem pa kaj, če sploh? hudir pregnan planira …
I n ker ljubim glasbo, umetnost, harmonijo,
K aosu zla ne pustim, da me komandira!
E tike za rojstva sreč vsem želim … in mira.

Pa navdihov polnih sank. (KLIK na igrarijo)

(navodila za uporabo so priložena v kuverti,
odprevši jo s klikom na znamko)

~

Da prazniki ne bi bili preveč prazni, naj zaželim še polnost drobnih doživetij skrivnosti rojstva dobrega v nas. Vsakodnevnega. In HVALA vsem vam, virtualnim ljubiteljem prozne besede, duhovitežem, resnim piscem, analitikom, vizionarjem, filozofom, poetom, bohemom, pesnikom …
ki vas rada berem, za vzpodbudno komunikacijsko družbo v iztekajočem se letu.
Lepo preživite dan in … prijeten predbožični večer.

(by simoneta sho)